Ekonomika različnih vrst ogrevanja je narejena na primeru enodružinske hiše s štirimi člani, ki ima 150 m² bivalnih površin. Hiša je toplotno izolirana v skladu s zadnjimi predpisanimi standardi, kar pomeni specifično toplotno potrebo 50 W/m². Poleg ogrevanja prostorov se upošteva tudi ogrevanje sanitarne vode in hlajenje prostorov v poletnem času.

Primerjava je narejena na podlagi cen novih ogrevalnih naprav srednjega cenovnega razreda in energentov v januarju 2007 in sicer za sledeče sisteme ogrevanja:

• Toplotna črpalka na geosondo
• Toplotna črpalka na energetski vodnjak
• Izkoriščanje biomase - peleti
• Izkoriščanje biomase - polena
• Kurilno olje
• Zemeljski plin
• Utekočinjen naftni plin
• Elektrika

Predvideno je 1.800 ur delovanja sistema ogrevanja na leto. V poletnih mesecih se pri toplotnih črpalkah objekt pasivno ohlaja, pri vseh ostalih sistemih pa je predvideno hlajenje s klimatsko napravo električne moči 3 kW, ki deluje 300 ur letno. Pri toplotnih črpalkah je osnovni energent energija zemlje, pri čemer se upošteva, da hiša stoji na karbonatnih tleh, ki imajo toplotno izdatnost 60 W/m, kar pomeni vgradnjo 1 sonde globine 125 m, oziroma nad vodonosnikom podtalne vode, ki se nahaja na 25 m globine. Potrebna električna moč obtočne črpalke za pogon tekočine v geosondah je 150 W, električna moč potopne črpalke za črpanje podtalnice pa 400 W.

Pri sistemu ogrevanja z elektriko je predviden električni priključek 10 kW, pri vseh ostalih sistemih pa 3 kW, tako da se v izračunih upošteva različna cena električne energije.

Posamezni sistemi ogrevanja so v primerjalni tabeli razvrščeni glede na letne stroške obratovanja, ki vključujejo ceno energenta, ceno obratovanja in amortizacijo, kakor to prikazuje spodnji graf.

V primerjalni tabeli so podani izračuni stroškov investicij in iz njih izhajajoči stroški amortizacij. Investicija vključuje vse stroške, ki so potrebni za instalacijo in pogon katerega od načinov ogrevanja od projektne dokumentacije in upravnega dovoljenja, do osnovne ogrevalne naprave z regulacijsko opremo, zalogovnika toplote in sanitarne vode, zalogovnika energenta, priključka energenta, dimnika, vrtin oziroma vodnjaka, klimatske naprave, ter stroškov vgradnje in zagona opreme. Pri primerjavi konkurenčnosti različnih sistemov ni upoštevanih morebitnih državnih ali evropskih subvencij, ki lahko bistveno vplivajo na končne izračune.

V letne obratovalne stroške je vključena tudi amortizacija. Najkrajša, 5 letna življenska doba je upoštevana za klimatske naprave in električno peč, 10 letna doba za specialne dimnike za fosilna goriva in zalogovnik utekočinjenega naftnega plina, 20 letna pa za vse osnovne ogrevalne naprave in zalogovnike oziroma bojlerje. 30 letno amortizacijsko dobo imajo cisterna kurilnega olja, priključek zemeljskega plina in energetski vodnjak, najdaljšo, 50 letno dobo pa geosonda (vir: www.holzenergie.net).

Pri stroških energije je upoštevana poraba primarnega vira energije, elektrike, ki je potrebna za pogon sistemov in klime, ter vsi vzdrževalni stroški, vključno s pregledi dimniških naprav.

Graf 1: Letni stroški sistemov ogrevanja

Letni stroški sistemov ogrevanja

Pri 803 € letnih stroškov je najcenejša toplotna črpalka na geosondo, ki ji z 867 € sledi toplotna črpalka na podtalnico. Krivulja se nato dvigne in biomasa na polena (ki jih je potrebno še ročno kuriti) že doseže 1.027 € letnih stroškov, biomasa na sekance pa 1.308 €. Na okoli 1.600 € so izenačeni stroški za zemeljski plin, kurilno olje in biomaso na pelete, s 1.735 € sledi elektrika, najvišji stroški pa so za utekočinjen naftni plin, saj stroški dosežejo kar 1.970 € na leto.

V drugem grafu je prikazana primerjava višine investicij v različne sisteme ogrevanja. Tu velja ravno obratno razmerje, kakor pri stroških: investicija v izkoriščanje obnovljivih virov energije je še enkrat višja od klasičnih sistemov na fosilna goriva.

Graf 2: Višina investicije posameznih sistemov ogrevanja

Višina investicije posameznih sistemov ogrevanja

Razvrstitev različnih sistemov ogrevanja glede na višino investicije je torej drugačna, kakor v prvem grafu. Najdražja je s 17.695 € toplotna črpalka na geosondo, sledi ji investiciji v biomaso na sekance (16.023 €) na tretjem mestu pa je toplotna črpalka na podtalnico (14.005 €). Višina investicije v klasične ogrevalne sisteme na fosilna goriva so skoraj še enkrat nižja od investicije v izkoriščanje obnovljivih virov energije. Tako je za ogrevanje s kurilnim oljem potrebnih 9.109 €, z utekočinjenim naftnim plinom 8.069 € in z zemeljskim plinom 7.099 €. Najmanjša investicija je v sistem ogrevanja z električno pečjo in sicer 3.335 €. V grafu je posebej prikazanih 20% vrednosti investicije, kar predstavlja minimalni polog v primeru financiranja z leasingom.

Graf 3: Letni stroški sistemov ogrevanja skupaj s financiranjem investicije

Letni stroški sistemov ogrevanja skupaj s financiranjem investicije

V tretjem grafu so podani letni stroški posameznega sistema ogrevanja, skupaj s stroški investiranja, če se nakup sistema opravi z 10 letnim finančnim aranžmajem. V izračunih je upoštevana 20% lastna udeležba ob odobritvi kredita, ter obresti v višini Euribor + 2% p.a.. Podani so povprečni letni obroki. Razlike med letnimi stroški za sistema izkoriščanja energije zemlje z najpogostejšima sistemoma ogrevanja na zemeljski plin in kurilno olje so minimalne. Letni stroški za geosondo so 2.693 €, za kurilno olje 2.549 €, za podtalnico 2.363 € in za zemeljski plin 2.263 €, torej je razlika med najvišjimi in najnižjimi letnimi stroški le še 430 €. Vendar pa se po 10 letih, ko je investicija izplačana letni stroški pri geosondi zmanjšajo za 70%, pri energetskem vodnjaku za 63%, pri kurilnem olju pa samo za 38% oziroma pri zemeljskem plinu za 34%.

Tabela z izračuni časa povratka razlike v investiciji

Energija zemlje proti fosilnim gorivom

Iz gornjih številk je mogoče izračunati v kolikšnem času se povrne večji začetni vložek v izkoriščanje geotermalne energije, če jo primerjamo s fosilnimi gorivi. Poleg finančnih razlogov pa je potrebno pri odločanju o ekonomskih prednostih upoštevati še najmanj dve veliki pomanjkljivosti klasičnih energentov: skoraj popolno odvisnost Slovenije od Rusije, ter porast cen nafte in plina.

Najslabše razmerje za povrnitev višje začetne investicije v izkoriščanje obnovljivih virov energije iz prihrankov pri njenem izkoriščanju je med geosondo in zemeljskim plinom in znaša ob nespremenjenih cenah fosilnih goriv 15 let oziroma ob predvidenem porastu teh cen (v desetih letih naj bi se cene fosilnih goriv podvojile) 10 let. Najugodnejše razmerje pa je med energetsko vrtino in utekočinjenim naftnim plinom, saj se investicija pokrije že v 4 – 5 letih.

Iz gornjih podatkov nedvoumno izhaja, da je energija zemlje tudi brez državnih pomoči konkurenčna klasičnim sistemom ogrevanja na fosilna goriva. Povprečna doba pokritja razlike višje investicije z nižjimi letnimi stroški je pod 10 let, pri čemer se stroški za amortizacijo opreme po 20 letih obratovanja ne razlikujejo več tako bistveno od klasičnih sistemov ogrevanja.